Sardinija 2019

Na Sardinijo sva se letos podala že četrtič zapored. V času prvomajskih počitnic je še posebej lepa, saj takrat vse cveti, dehti in omamno diši. Dodaten plus je, da takrat praviloma ne težijo preveč, če ostaneš kje parkiran čez noč, kampiranje na divje pa je prepovedano. Kar pomeni, da na parkiršču lahko spiš, si postavljen kolikor časa želiš, bog ne daj pa, da raztegneš tendo, postaviš stole ali mizo. V kakšnih off road postankih, daleč od urbanosti, si to lahko privoščiš, na javnih parkiriščih pa raje ne. Kontrola je kar dvojna: kaznuje te lahko navadna ali okoljska policija (carpo forestale), takšno kampiranje pa ni poceni: lani so znanci, slovenski kamperisti, ki se niso ozirali na opozorila kolegov, staroselcev, plačali kazen 100 EUR.

Za Sardinijo sva prejšnja leta brez težav dobila karte za trajekt. Lani sva se na Sardinijo podala iz Korzike. Iz Bonifacia se lahko izbira med ponudniki Corsica ferries, Moby lines ali Blu Navy. Iz Korzike sva za vozovnico za 2 osebi, kombi (Fiat Ducato) in enega psa (drugega sva pretihotapila) odštela 119 EUR. Predhodni leti, ko sva se na Sardinijo podala iz celine, sva za povratno vozovnico ponavadi plačala okrog 480 EUR- za to ceno sva dobila prevoz za 2 osebi, kombi, psa in kabino. Trajekt pelje iz Livorna, kje na Sardiniji pristane (Olbia ali Golfo Aranci), pa je odvisno od tega, s katero ladijsko družbo greš. Iz Livorna vozi poleg Corsica ferries, Tirrenie in Moby lines še Grimaldi, vsekakor pa se pred nakupom vozovnic splača preverjati cene. Ponavadi imajo še kakšne akcije v času od novega leta do zgodnje pomladi in takrat se lahko dobi dobro ceno. Cenejše je tudi, če se potuje brez kabine, ker pa vožnja traja več kot devet ur in to v nočnem času, je kabina razkošje, ki se mu v svojih letih nisem pripravljena odpovedati. Brez kabine bi naju povratna karta prišla okrog 235 EUR, ponavadi pa izbereva plovbo zvečer, da se zjutraj že zbudiva spočita na cilju in lahko maksimalno izkoristiva že prvi dan. Če se odločite za Grimaldi, imajo člani AMZS ugodnosti pri nakupu vozovnice, kodo za popust pa v resnici lahko koristi kdorkoli, saj ni neke kontrole na člansko kartico. Kodo pridobite na spetni povezavi https://www.amzs.si/showyourcard/trajekti – koda za letošnje ugodnosti je 375 ob izbiri ugodnosti SHOW YOUR CARD.

Kot rečeno prejšnja leta nisva imela kakšnih posebnih težav z nakupom vozovnic, letos pa je bilo iz meni neznanega razloga veliko pomanjkanje “pasjih” kabin v vikendu, ki sva si ga izbrala za pot (od 19. aprila dalje). Prva opcija, ki sva jo dobila, je bila tako šele na velikonočni ponedeljek ob 11. uri dopoldne. Cena vozovnice v eno smer za enak šopek popotnikov, kot je opisano zgoraj, je bila 145 EUR (s kabino, kar se je, kot boste brali kasneje, izkazalo za eno boljših odločitev, a več o tem kasneje 😊) Da pa čakanje na ponedeljek vseeno ne bi bilo predolgo, smo se odločili, da nestrpnost umirimo z vikendom v Gradežu in po možnosti preizkusimo nove igračke, kite, ki so pred tem zadihali le na domači zelenici, kjer smo jih občudujoče razgrnili in izvedli “očno” kontrolo, če je vse tako kot mora biti. Dva dneva smo tako preživeli na plaži in ob raziskovanju ljubkega mestnega jedra, prespati pa se da na parkirišču skoraj na plaži (koordinate 45.6797025, 13.4117612). Za ceno 4 EUR za 24 ur ne dobite nič drugega kot prostor pod soncem na asfaltiranem parkingu, možnost sprehoda do središča mesteca (cca 40 minut v eno smer) in bližino plaže, kar pa ni motilo ne nas ne ostalih, kakih 50 avtodomov, kolikor se nas je nabralo na ta praznični vikend.

V nedeljo popoldne sva se podala na pot proti Livornu, saj je bil plan, da tokrat poiščeva prenočišče nekje v okolici Livorna. Lansko leto smo na trajekt za Korziko čakali kar s spanjem v pristanišču v Livornu za prvo kontrolno točko, kjer se lahko opravi še kamper service (43.5560774, 10.3041351). Je pa ta noč bila kar dolga, saj celo noč rohnijo ladijski motorji, asfaltna okolica pa tudi ni ravno prostor, ki bi si ga želel, če potuješ z dvema kužkoma. Ki sta sicer krasni popotniški psički, pa vendar s svojimi potrebami.

Tokrat nama aplikacija Park4night pri iskanju prostora za spanje ni ponudila nič pametnega ali kar bi se nama zdelo dovolj varno, zato sva se po pomoč zatekla k ASCI kartici in našla kamp Camping Lago le Tamerici, kamor sem med potjo poslala povraševanje in nama okvirno rezervirala prostor. Pred Livornom sva se znašla malo pred osmo zvečer in se odločila, da greva preizkusiti srečo, če naju slučajno spustijo na nedeljski trajekt ob 21.00. Seveda se naju niso usmilili, ker sva imela vozovnici kupljeni kot JackPot, kar ti sicer zagotavlja najnižjo ceno vozovnice, ki pa ni zameljiva in je ni mogoče preklicati. Sva pa to pot izkoristila za ovrženje urbane legende, da se lahko v Livorno pripelješ brez vozovnice in tam dobiš super ugodno vozovnico v zadnjem hipu- če bi takrat kupila vozovnico, bi samo za 2 osebi in kombi odštela 189 EUR (brez psa in kabine), kar ni bilo videti kot kakšna posebno ugodna ponudba. Malce razočarana sva se nato odpravila proti izbranemu prenočišču in se po kakih 15-ih minutah vožnje znašla v toskanski pokrajini. Noč je bila že kar temna in iskanje po naslovu ni obrodilo dobrih sadov- po krajšem rodeu po razjahani cesti sva se znašla sredi zaraščenega nasada na dvorišču neke hiše za napisi Properita privata vsepovsod. Po vnosu koordinat (43.6355083, 10.3658477) nama je vendarle uspelo najti krasen kamp, kjer smo za 18 EUR preživeli mirno noč, zjutraj opravili camper service in počakali na našo uro odhoda proti Sardiniji.

Začetek potovanja

Trajekt je izplul ob točni uri in po namestitvi v kabini, osvežujoči prhi in dvournem poležavanju sem se že veselila, da je pred nami relativno mirna vožnja in se napovedi o slabem vremenu ne bodo izpolnile. Pa se ne bi mogla bolj motiti. Morje je postajalo vse bolj nemirno, valovi so bili vedno višji in močnejši in kmalu so nas obvestili, da bomo zaradi izredno slabega vremena namesto v Golfu Aranci pristali v Olbii in da bomo imeli skoraj 2-urno zamudo. Premetavanje ladje po morju je na potnikih pustilo kar močan vtis, saj se je iz sosednjih kabin slišalo posledice morske bolezni. Kabina je tudi nam še kako prišla prav in po skoraj 10 urah plovbe smo vsi zeleni srečno pristali v Olbii. Ker nisva imela kakšne želje po velikih premikih, se je tokrat aplikacija Park4night izkazala in naju pripeljala do krasnega mesta za spanje: zalivček blizu Olbije, kjer je bilo parkiranih že kar nekaj avtodomov s tujimi registrskimi tablicami, večinoma nemškimi (40.909599, 9.57097).

Sever Sardinije

Za popotnike, ki sta jim Olbia ali Golfo Aranci vstopni točki na Sardiniji, se že na tej točki ponuja nekaj naravnih lepot. Ker sva si v teh štirih letih počitkovanja na Sardiniji ogledala različne točke in naravne znamenitosti, bom vse najine izkušnje in priporočila zajela kar v tem potopisu.

Na tem delu je običajno največ turistov, tudi zaradi Costa Smeralde z mestecem Porto Cervo, kjer svoje ladje parkirajo najbolj premožni obiskovalci in je temu primerno tudi skomercializirano. Kar pa nikakor ne predstavlja tega dela Sardinije kot celoto, saj se prav v tem delu z dolgo, dostopno obalo skrivajo krasne plaže in od vetra razjedene pečine. Samo mesto Olbia se ponaša s starim mestnim jedrom, ki ga prepredajo uličice polne trgovinic, vinotek in lokalčkov. Sprehod skozi mesto vsekakor priporočam, sploh po ulici Corso Umberto I. V opoldanskem času imajo vinoteke običajno Aperitivo time, kjer za precej ugodno ceno dobiš kozarec lokalnega vina po izbiri in kak prigrizek iz domačih dobrot. Staro mestno jedro je najlažje dostopno iz parkirišča Molo Brin, ki je dovolj veliko za varno parkiranje camperja (40.9239474, 9.5067351). V neposredni bližini se nahaja tudi arheološki muzej (Museo Archeologico di Olbia), kjer se lahko brezplačno sprehodite po zgodovini Olbie. 

Malce iz mesta se nahajta dve znamenitosti na kupu, ki običajno nista na radarju popotnikov – ostanki gradu Castello di Pedres o Pedreso, s katerega se ponuja lep razgled po dolini z morjem v ozadju in ostanki grobišča Su Mont’e s’Abe. S parkirišča (40.8770911, 9.4855128) sta obe točki dostopni peš.

Iz Olbie se po cesti SS125 (slavna Orientale Sarda, priljubljena tudi med motoristi) proti severu pride do Porta Cerva, ki pa name osebno ni pustil kakšnega velik vtisa in potem mimo Arzachene, kjer se nad mestom nahaja skalna formacija v obliki gobe (La Roccia Il Fungo, parkirišče 41.0792715, 9.3920965) in nurag Albucciu (41.0685283, 9.4107503).

Dokaj blizu Olbie se nahajata dve točki, ki sta vredni vsaj postanka, če ne že spanja. Prva je Murta Maria (40.8995450, 9.5843770), ki je poznana predvsem windsurferjem in kjer ob ugodnih razmerah v popoldanskem času vetru pomaga še lokalna termika. Na tem delu se nahaja tudi mokrišče, kjer najdete kar nekaj lokalnih nabiralcev školjk in polžev, slikovita narava in njeni prebivalci pa se ponujajo tudi tistim, ki si naravo radi ogledujejo skozi fotografski objektiv.

Ta spot je priljubljen predvsem med domačini in je bil včasih precej varovana skrivnost, zdaj pa se tam najde surfače vseh narodnosti. Vseeno pa velja spoštovati lokalne surfače in ne parkirati vozil povsem pred mostiček in vhod na plažo, če ne želimo biti deležni grdih pogledov in tudi kakšne sočne kletvice. Pa seveda, tako kot povsod po Sardiniji, tudi tu veljajo pravila spoštovanja in ohranjanja narave, kar pomeni, da ne puščamo, da nam odpadna voda prosto odteka, da pred spanjem pospravimo vso dnevno navlako in s sabo odnesemo smeti (za veliko večino nič novega, žal pa je vse več takih, tudi slovenskih kamperistov, ki na to očitno pozabljajo in s tem mečejo slabo luč na vse, tudi sicer zgledne obiskovalce).

Par zalivov stran je skrito parkirišče za avtodome, Porto Taverna (40.8591058, 9.6528418), kjer se lahko mirno prespi in tudi sprehodi po krasni okolici.

Od Olbie proti severu je Palau, majhno ribiško mestece, od koder vozi trajekt na otok La Maddalena in povezan otoček Isola Caprera. Za slabih 20 minut vožnje v eno smer in dvosmerno vozovnico za 2 osebi, camper in 1 psa (drugi je že po defaultu slepi potnik), sva odštela 160 EUR. Otoka se da dokaj hitro prevoziti, narava je sicer lepa, sama otoka pa sicer nista izpolnila mojih velikih pričakovanj, ki sem jih imela po prebiranju raznih potopisov in vodičev. Tako kot že dostikrat, se mi je tudi tu zgodilo, da me razvpite znamenitosti, ki naj bi bile wau in oh in sploh niso tako navdušile kot kotički, ki jih najdeš z malce več truda in niso sestavni del vseh predpisanih “must-seejev”.

Nad Palauom se nahaja skalna formacija v obliki medveda, Roccia dell’Orso (plačljivo parkirišče 41.1723947, 9.4164577). Sprehod od parkirišča do skalne gmote je nagrajen s super razgledom na ta del Sardinije.

Na svoj račun v tem delu pridejo kiterji in surfači tudi na polotoku Porto Puddu oz Porto Pollu (41.1945937,9.3186187), kjer je običajno na enem delu morje povsem ravno, v drugem delu zaliva pa valovito. Tu je tudi kar precej parkirišč, ki so čez dan nabito polna, ponoči pa se izpraznijo in se na njih lahko varno prespi.

V tem zalivu je več surf in kite šol, kjer si lahko opremo tudi sposodite, eden od centrov pa že več let zapored ravno v času prvomajskih praznikov gosti slovensko šolo Windsurfer, kjer Nina in Žiga s svojo ekipo vsako leto navdušujeta nad tem lepim športom vedno nove in nove Slovence.

Na tem delu Sardinije nikakor ne gre spustiti Capo Testa (41.2428756, 9.1467740), rta, ki razkriva čudovite skalne formacije, svetilnik in dišeče rastje, do njega pa se najlažje pride preko mesta Santa Teresa di Gallura, ki predstavlja trajektno povezavo s sosednjo Korziko.

Neke vrste musaka

Na potepih vedno gledam, da pripravim okusne jedi, pri tem pa porabim čim manj časa. In seveda posode. Uporabniki avtodomov namreč precej dobro vemo, kako si omejen s številom posode, ki jo imaš na potovanju in s količino vode, ki jo prevažaš naokoli in ti je večji užitek kampirati na divje kot v udobju avtokampov. Naslednji recept je zato kot nalašč za te primere.

Potrebujemo:
0,5 kg mletega mesa
10 manjših krompirčkov (če je mlad, še toliko bolje, količino pa lahko prilagodite številu jedcev)
sir po želji
1 čebulo
2 stroka česna ali česen v prahu
origano
sol
poper
jušna kocka po želji
2 dcl lokalnega belega vina (1 dcl za jed, 2 dcl za kuharico :))
olivno olje
1 globjo ponev s pokrovom

Postopek:

V posodo vlijemo malo olivnega olja in v še hladno olje stresemo nasekljano čebulico. Prepražimo.

Dodamo sveže ali odmrznjeno mleto meso (jaz ponavadi naredim v zmrzovalniku dovolj zaloge mesa za celo popotovanje, saj rada vem, kakšno meso jem in običajno s sabo vzamemo meso iz ekološkega kmetovanja, mali zmrzovalnik v kamperju pa tudi zadostuje, saj meso ni na jedilniku vsak dan). Meso prepražimo, dodamo česen, sol, poper, origano, vino in po želji jušno kocko- priznam, na potepih goljufam z jušno kocko, saj nimam pri roki začimbnih mešanic iz sveže zeljenjave. Pokrijemo in pustimo, da se vsi okusi dobro premešajo in spojijo.

Medtem olupimo krompirčke, jih narežemo na kockice, speremo pod vodo in dodamo mesu. Dobro premešamo, dodamo še malo olivnega olja in pokrito dušimo na srednje močnem ognju. Vmes večkrat premešamo in pazimo, da se nam vse skupaj ne prismodi.

Zdaj imamo cca 20-25 minut zase, da počasi srkamo odlično vince, uživamo v okolici kamperja in načrtujemo naslednje postanke. Ali pač ne delamo nič 🙂

Jed občasno poskusimo, če je krompirček že dovolj mehak in potem jed pustimo še malce na ognju, da se krompirček malce obarva. Če je lakota prehuda, ni potrebno čakati na hrustljav krompirček.

Po jedi potresemo nariban sirček po okusu in želji in pustimo, da se malce razpusti. Po želji potresemo še s svežim ali posušenim peteršiljem, napolnimo krožnike in se prepustimo okusom. Zraven postrežemo veliko skledo zelene solate in kozarec vina ali piva po želji.

Končni rezultat:
2 polna želodčka
1 umazana skleda 🙂