Korzika 2018

Letos je življenje nepričakovano ponudilo priložnost, da zdaj že tradicionalne prvomajske praznike na Sardiniji podaljšamo in nadgradimo z obiskom Korzike. S Korziko sva se spogledovala že lani, pa je potem zmagala Sardinija- 14 dnevno surfanje ima pač večjo težo kot izlet v neznano. Letos pa se nama zaradi Korzike Sardiniji ni potrebno odpovedati, zato smo vse naložili v avtodom, se založili z zalogami in odpravili na pot. Z nama sta seveda na poti tudi najini vižlici, ki kot prava popotniška in surfaška kužka stoično prenašata vse najine podvige.

Na Korziko sva se odpravila v sredo, 18.4. dopoldne. Takorekoč na poti sva se ustavila še v trgovini s fotoaparati in nabavila novega pomočnika, fotoaparat Sony A6000 z dvema objektivoma. Šlo je sicer za malce nagel, lahko bi rekli celo nepremišljen nakup, ampak ga kasneje nikakor nisva obžalovala. Okrog dveh smo zapustili Ljubljano in se odpravili proti Livornu, kjer smo nameravali prespati in se vkrcati na jutranji trajekt proti Bastii. Karte sem kupila pred dobrim mesecem dni, kolikor pa sem spremljala, se cena karte ni bistveno spreminjala. Pred nakupom sem spremljala cene predvsem pri Moby lines in Corsica ferries, ti zadnji pa so imeli bistveno cenejše karte. Če si naložiš njihovo aplikacijo, pa je karta še cenejša in z nakupom zbiraš točke. Končna cena za enosmerno vozovnico za avtodom (Fiat Ducato), 2 osebi in eno kužiko (druga je bila slepi potnik) je bila 84,44 €. Trajekt štarta iz Livorna ob 8. uri zjutraj, nam pa je v Livorno uspelo priti malce pred pol polnočjo, saj smo pred Bologno obstali v dvournem zastoju zaradi prometne nesreče. Cestnina do Livorna je 30,50 €, pred samim prihodom v luko smo se še ustavili na zadnji bencinski črpalki, napolnili rezervor do polnega (1l diesel goriva je 1,42 €) in se sparkirali v luki za nočno spanje (43.556198, 10.3043).

Prvi dan: Livorno- Bastia- Cap Corse

V četrtek, 19.aprila, smo se zbudili v krasen dan, kot nalašč za potovanje. Na parkirišču se lahko opravi kamper servis, kar so izkoristili naši sopopotniki, saj so se na Korziko odpravili par dni pred nami in si ogledali še Cinque Terre. Trajekt je bil napol prazen, na pot smo krenili točno in si krajšali pot z načrtovanjem poti. Mlajši par iz Korzike se je večkrat ustavil pri nas in se igral z našima psičkama, ki sta ju povsem očarali, mi pa smo ju izkoristili, da sta nam v polomljeni angleščini na zemljevidu pokazala točke, vredne ogleda. Seveda je bilo vse ” very beautiful” in po mirni, štiriurni vožnji nas je ob 12. pozdravila Bastia.

Bastia se nam je za prvo točko postanka zdela preveč hrupna in preveč mestna, zato smo ogled mesta izpustili in se namesto tega raje odpravili proti Cap Corsu. Iz pristanišča smo se odpravili po cesti D80, ki se vije po slikoviti in raznoliki pokrajini Cap Corsa. Cap Corse je zaradi svoje edinstvenosti pod zaščito Nature 2000 in na tem območju raste nekaj več kot 20 rastlin, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. V tem času vse cveti in diši, pokrajina pa se je v 60 kilometrih, ki smo jih naredili do naše točke počitka, ves čas spreminjala. Prav tako kot cesta. Od normalno prevozne do skoraj kolovoza. Kako se na tej cesti srečujejo v višku sezone, mi ni jasno, na srečo pa smo bili skoraj edini obiskovalci, zato smo lahko v miru uživali v dih jemajočih pogledih in prečudovitih slikah, ki nam jih je ponujala narava. Prvi se nam je odkril že takoj na prvem prelazu, na Point de vue Rogliano, kjer se ponuja čudovit razgled in je prostor za parkiranje (42.9684969, 9.4137942).

Krajši postanek nam je najprej popestril domačin, ki nas je nič kaj prijazno opazoval in nam v francoščini nekaj razlagal in kazal na pse, tako da smo doumeli, da jih ne smemo spustiti. V bližini so se namreč pasli konji in drobnica. Kmalu se nam je pridružil še en domačin, ki pa je bil bolj naklonjen pogovoru in nam z znakovnimi znaki in svojem dialektu razlagal stvari, ki jih seveda nismo razumeli. Razbrali smo le lepe želje za potovanje in se z njimi odpravili naprej do še ene razgledne točke, prelaza Col de la Serra (42.9733, 9.3670), kjer je prav tako dovolj prostora za parkiranje in uživanje v panorami.

Obžalujem le, da se nismo ustavili vsaj na kratko v obmorski vasici Erbalunga, ki so jo v potopisnih knjigah, ki sem jih prebirala, izpostavljali kot vasico, vredno ogleda. Ko potuješ v skupini več avtodomarjev, se moraš pač prilagoditi željam večine. Smo se pa ustavili na kar nekaj točkah, ki ponujajo čudovite prizore za igranje s fotoaparatom.

Nazadnje smo le prispeli do Ogliastra, kjer smo s pomočjo aplikacije park4night našli PZA. Aplikacijo močno priporočam, saj nam je na Korziki prihranila marsikatero stresno iskanje prostora za spanje. PZA (42.811001, 9.335610000000001) je v majhnem gozdičku ob potočku, ki se steka v morje, in sicer za 7 € nudi komplet servis in celo pralni stroj. V času našega obiska je bil PZA uradno zaprt, kar pa je za nas pomenilo le to, da smo lahko brezplačno spali in opravili kamper servis. Nahaja se 50 m od plaže, ki je lahko dostopna in peščena. Na koncu plaže je slabo ohranjen značilen stolp.

Skupaj smo počakali najbolj nenavaden sončni zahod, kar sem jih kdaj videla. Sonce je med spuščanjem v morje zaradi meglic in svetlobe bilo videti, kot da ves čas spreminja obliko in se počasi skriva.

Po večerji in pred našim spanje smo z odličnim vinjakom Boisa, s katerim nas je pogostil naš sopopotnik, le še nazdravili na prijetno popotovanje in se prepustili sanjam v mirni naravi.

Drugi dan: Ogliastro- Nonza – Saint Florent- L’lle Rousse – Calvi- Galerie

Prvi cilj drugega dneva je bila vasica Nonza, le lučaj stran od našega počivališča. Obisk se je vsekakor splačal, saj gre za res majhno vasico, stisnjeno med skale in z lepo ohranjenim stoplom, v katerem ima vaški umetnik, glasbenik, lično urejeno prodajalnico z ročnimi izdelki iz Korzike. Za spomin sem s sabo odnesla nove uhane s školjkami za srečo in difuzor za avto z mešanico eteričnih olj: izbrala sva vonj Soleil de Corse in zdaj nama že cel dopust v avtodomu omamno diši. Do stolpa vodi krajši vzpon med tipičnimi korziškimi hišicami, z vrha pa se ponuja lep razgled po zalivu. Do plaže se lahko spustiš po stopničkah, na njej pa so z belimi kamenčki pustili svoje sledi že mnogi obiskovalci. Kopanje v tem zalivu je sicer odsvetovano, saj je svoje posledice (poleg vidnih ostankov dnevnega kopa) pustil zdaj že zaprt rudnik surovine za predelavo azbesta.

Parkira se lahko takoj pri vhodu v vasico (42.7852, 9.3459), ali pa malo naprej v vasici nasproti pošte.

Naprej se cesta D80 večinoma vije ob obali mediteranskega morja, med cvetočo makijo, vsake toliko časa pa presenetijo kakšne majhne kamnite hiške ob poti, ki ponujajo degustacijo vin in nakup vina ali sira.

Saint-Florent je bilo še zadnje obmorsko mestece, preden smo se za kratek čas poslovili od morja in se podali na obrobje korziške puščave, Agriates. Poimenovanje je sicer zavajujoče, saj v resnici ne gre za puščavo. Ta, včasih rodovitna, pokrajina je zdaj zaradi vetra in morske soli opustošena in gola, je pa tod kar nekaj ponudnikov jeepov s pogoni 4×4, pri katerih se lahko odloči turist za malce drugačen ogled te pokrajine. Na prelazu (42.6642, 9.2097) je urejeno manjše počivališče s kamnitimi klopmi, oči pa si lahko spočijete na zelenju v dolini in zasneženimi vršaci v daljavi.

Na tej točki se cesti D81 pridruži makadamska pot, ki vodi do ene najlepših korziških samotnih plaž, Plage de Saleccia. Prav slabo vzdrževana pot nas je odvrnila od nekaj več kot 5 kilometrskega spusta. Mogoče kdaj drugič.

Namesto tega smo se spustili v obmorsko mestece L’lle-Rousse, ki ima svoj polotoček, na katerem stojita svetnik in stolp. Sparkirali smo se v pristanišču, kar na peščenem mestu takoj za mostičkom (42.6405, 8.9350) in se peš podali na 15 minutni sprehod do svetilnika.

V mestecu smo dopolnili naše zaloge in krenili proti Calviju, kjer nam je aplikacija Park4Nights predlagala prostor za spanje na divje. Calvi nas je pričakal v popoldanskih urah in v želji po žaru smo se kar odpravili do točke 42.5612, 8.7272, kjer naj bi se sparkirali. Ta namen pa nam je preprečila razrita makadamska cesta, ki nikakor ni bila primerna za enega od avtodomov. Je pa to čudovita točka, kjer je mir zagotovljen:

V Calviju je sicer tudi PZA, ker pa si nismo želeli spanja v betonu, smo se raje podali naprej po cesti D81b, ki si imena cesta pravzaprav sploh ne zasluži. Pot se vije po skalnati obali in med makijo in nikjer ni bilo dostopa do morja, da bi se lahko sparkirali. Po zemljevidih in navigaciji sodeč, je bila prva naslednja možna točka kamp Camping La Morsetta v Argentelli. Ob prihodu smo ugotovili, da je kamp zaprt in so bila v teku pripravljalna dela, tamkajšnji oskrbnik pa se ni bil pripravljen pogovarjati o tem, da bi vseeno prespali. Ni nam preostalo drugega, kot da nadaljujemo pot po razriti poti vse do Galerie. Na začetku vasice je urejeno terasasto parkirišče za avtodome, ki pa razen prostora ne ponuja ničesar, lastnik pa si je omislil ceno 20 EUR na noč (42.4164451,8.6566623). Alternativa temu je bil kamp (42.4105, 8.64442), kjer za enako ceno nudijo še camper service, tako da je želja po tušu prevladala in kamp je postal naše počivališče za eno noč. Pred spanjem smo si privoščili še dobrote iz žara in ob dobri kapljici zaključili večer z veliko mera smeha.

Tretji dan: Galerie- Osani- Ajaccio

Zjutraj nas je zbudilo mukanje krav in teličkov in po prvi zmedi smo ugotovili, da ima lastnik kampa naravno kosilnico: po kampu so se namreč prosto sprehajali telički, krave in konji.

Po zajtrku sva se s kužki odpravila na bližnjo plažo v upanju, da je kaj posebnega, pa razen odbitega lokalčka La Cabane du Pêcheur, kjer naj bi glede na ocene na TripAdviser-ju imeli dobro hrano in se nahaja na koncu zaliva, ni bilo kaj posebnega za videti. V kampu smo opravili še potrebni kamper servis, še zadnjič izkoristili prhe ter se podali novim doživetjem naproti. Moški del je bil v velikem pričakovanju opevanih rdečih skal in odpravili smo se na lov za njimi. Pot smo nadaljevali po D81, ki je na tem delu vijugasta, pa vseeno dobra in vzbuja skomine po vožnji z motorjem. Na panoramskih točkah so pogledi vsekakor vredni postanka. Ena takih je Col de Palmarella (42.3639959, 8.6482955). Na tej poti je tudi očarljiva vasica Partinello, bolj po naključju kot ne, pa smo odkrili čudovito plažo Bussaglia (42.2819741, 8.6880928), kjer bi se z lahkoto dalo tudi prespati.

Lep zalivček je stisnjen med krasne skalne skulpture, ki si jih z morja ogledujejo s turističnimi ladjicami. Za spanje je bilo prezgodaj, saj smo dnevno odpravo šele začeli, zato smo se vrnili na D81 in se mimo šarmantnega mesteca Marine de Porto odpeljali rdečim skalam naproti. Cesta je slikovita, vijugasta in ponuja lepe kadre za fotografiranje. Skale Calanques de Piana so res nekaj posebnega, vse pa nas je presenetilo, kako hitro smo bili mimo njih. V območju rdečih skal, ki so pod UNESCO-ovo zaščito, je par točk, kjer se lahko ustavi na sicer ozki in vijugasti cesti: najprej na manjšem parkirišču (43.2443222, 8.6537595), potem pa še na ovinku, kjer se območje rdečih skal začne s formacijo skal v obliki pasje glave (42.2528565, 8.6575786).

Pot smo potem nadaljevali do Ajaccia in si privoščili postanek na plaži mesta Esigna (42.0994252, 8.7089442). Postanek smo izkoristili za hitro okrepčilo, počitek na soncu in najpogumnejši za skok v morje. V Ajjaciu nas je aplikacija Park4Night pripeljala do parkirišča na polotočku Sanguiranies (N 41° 54′ 5″, E 8° 37′ 9″). Kot se je izkazalo, smo se znašli na nekakšnem mestnem parku Ajaccia. Parkirišča so bila polna in povsod table o prepovedanem kampiranju. Kaj kmalu smo se zato odločili, da bomo ta postanek izkoristili le za sprehod po rtu do stolpiča in razgledne točke, prostor za spanje pa poiskali v naslednjem zalivu. Čas za sprehod je bil primeren, saj so se obiskovalci malce razkropili, pa tudi vroče ni bilo več tako kot čez dan. Na vrhu rta se ponuja lep razgled po celotnem vulkanskem arhipelagu.

Po enourni vrnitvi na parkirišče so nas na avtodomih pričakali pozdravi policije- tokrat le kot opozorilo, kar je le še potrdilo pravilnost naše odločitve, da tu ne spimo. Vse svoje upe smo položili v koordinate 41.9400344, 8.6226056), ki so nas vodile skozi cvetoča polja in dišečo pokrajino do Capu Feno.

Tam se nam je nepričakovano ponovno razkrila ena lepših plaž na Korziki, za katero sem kasneje v tujih vodnikih prebrala, da gre za zaliv, poznan predvsem surfačem in kajtarjem. Ob času našega prihoda je bilo še kar nekaj avtomobilov okoliške mladine, ki se je očitno zabavala in si za slovo privoščila še dirkanje po krogu na parkirišču na polno mimo naših parkiranih avtodomov. Po kar nekaj podivjanih krogih, ki jih nismo spremljali z odobravanjem ali lagodjem, so se dirkačem pridružile še mladenke in jih spravile k pameti, saj so se potem mirno odpeljali in nas prepustili miru in spokojnosti. Poleg nas je v avtu spal še surfaški par in noč je minila mirno in brez zapletov.

Četrti dan: Ajaccio – Bastelicaccia- Ocana- Tolla – Bastelica- Olmeto

Zjutraj se je v sončnem vzhodu šele pokazala plaža na Capu Fenu v vsej svoji lepoti: čudovita zelena pokrajina, ki se menja s pečinami in sega vse do prekrasnega morja. Res lepo. Za ta dan smo si zamislili, da se odpravimo na krajši potep proti notranjosti, zato smo se iz Ajaccia skozi mesto po obmorski poti napotili proti Bastelicaccii. Cesta gre čisto do letališča in ga obvije in v vožnja v času pristanka letala mora biti nekaj posebnega. Prva točka postanka je bil prelaz Col de Mercujo (41.9673431, 8.9601150). Tu se lahko parkira in peš odpravi do panoramske točke, s katere je lepo viden umeten jez pri hidroelektrarni.

Na tem delu je tudi del Via Ferrate de Tolla, tako da se izkušeni pohodniki s primerno opremo lahko malce poigrajo s skalovjem. Pot naprej gre po D3, ob kateri je urejeno pristajališče za helikopterje in skozi vasico Tolla. Na Belvedere de Scalledda (41.9743610, 8.9905434) se lahko še zadnjič uživa v pogledu na jezero, kjer se lahko tudi plava, supa in drugače uživa v sladkovodnih radostih, potem pa pot zavije proti kanjonu reke Prunelli (Gorges de Prunelli).

Preden se cesta D3 priključi cesti D27 se nahaja kamniti most, pri katerem se lahko ustavi in uživa v šumenju tolmunčkov (41.9805694, 9.0170167).

Sama vas Bastelica ni nič posebnega, zato smo se le ustavili na mestnem trgu pred cerkvijo in se tam poslovili od enega avtodomarskega kolega, ki se je odločil za vrnitev proti severu, saj sta imela z ženo čez dva dni karto za trajekt domov, člani preostale odprave pa smo se odločili za pot nazaj k morju. Na poti smo se ustavili še pri slapu Cascade de Carnavale (41.9369705, 8.9849818), ki v poletnih mesecih s hladno vodo še bolj prija.

S hribov smo se spustili do Olmeta in plaže Plage de Campitellu, kjer se na koncu plaže nahaja veliko parkirišče (41.6910631, 8.8864253), primerno za spanje. Plaža je peščena in dolga in na njej smo se malce pogreli in spočili. Pred spanjem smo ob palačinkah uživali še v sončnem zahodu, malce poklepetali in mirno zaspali.

Peti dan: Olmeto- Filitosa-Bonifacio- Plages de Sant’Amanza

Ponovno smo se zbudili v krasen dan in se po zajtrku dogovorili, da se pred odhodom v Bonifacio, ustavimo še v arheološkem mestecu Filitosa, čigar začetki segajo v dobo neolitika. Ta kraj so odkrili šele v sredini 20. stoletja. Dan je bil eden bolj vročih, kar smo občutili pri hoji po Filitosi, ki se razprostira na kar velikem zasebnem zemljišču. Vstopnina je 7 EUR na osebo, med drugim pa je mogoče videti kamnite stolpiče s človeškimi obrazi, oljčno drevo, ki ga je Francija označila kot znamenitost, nacionalnega pomena, saj je ocenjena starost več kot 1200 let, sredozemske lilije in muzej pri izhodu.

Po Filitosi smo se podali na jug, proti Bonifaciu in po nekaj več kot enourni vožnji, se nam je prikazal Bonifacio. Pričakovala sem veliko mesto, zato me je Bonifacio s svojo majhnostjo kar malce presenetil. Ob prihodu v mesto te pozdravi najprej marina, nad katero se bohoti staro mestno jedro na znamenitih pečinah, na drugo stran pa se razvija novejša različica mesta. Sparkirali smo se na večje parkirišče, ki turistom, ki se odločijo za ogled mesta z njihovo ladjico, ponujajo brezplačno parkiranje, za vse ostale pa je cena 5 EUR (41.3868299, 9.1711335). S parkirišča je dobrih pet minut hoda do marine, potem pa se po marini mimo številnih restavracij in trgovinic sprehodiš do vznožja griča, kjer se za obzidjem nahaja staro mestno jedro. Na desni strani je stopnišče, ki vodi na vrh pečin nasproti Bonifacia. Tam je urejena pešpot po obrobju pečin, s katere se krasno vidi Bonifacio. Pot vodi več kilometrov po pečini, vse do svetilnika (41.3736619, 9.1794406), do katerega se sicer da priti z avtom in se je včasih tam dalo tudi parkirati z AD in celo prespat, zdaj pa so povsod table, da je parkiranje za camperje prepovedano. Te prepovedi so podkrepili še s skalami ob robu ceste, da se nimaš kam umakniti ali sparkirati. Pot tja z avtodomom vsekakor odsvetujem. Midva sva se s kužikama podala na krajši sprehod po tej poti, ker pa je bilo že kar pošteno vroče, sva se potem raje podala na raiskovanje in zgubljanje po starem mestnem jedru.

Odkrila sva par zanimivih uličic, trgovinic, si privoščila panine, sladoled in se po par urah utrujena vrnila v kamper. Po vrnitvi sva dojela, da nama je nekako uspelo zgrešiti v steno vklesane Aragonove stopnice, ki naj bi jih po legedni v eni noči izklesal španski kralj Aragon, ko je oblegal mesto. Escalier du Roy d’Aragon se nahajajo na točki 41.3863628, 9.1567256. Za sprehod po 187 stopnicah navzdol do morja in nazaj boste odšteli 2,5 EUR. Naju bodo počakale za naslednji obisk.

Ko smo se končno spravili iz Bonifacia, je bil naš naslednji cilj surferski spot na plaži Sant’ Amanza. Do tja nas je peljala pot po lepi pokrajini in videti je bilo, da bo celo nekaj vetra, ob prihodu pa cilj pa se je ta povsem izpel. Nameravali smo prespati na velikem parkirišču ob restavraciji (41.4158316, 9.2383060), pa nas je tam pričakala zaklenjena ograja, za katero so domačini nemoteno balinali in ni bilo videti, da imajo namen pokazati gostoljublje. Prej smo ob poti videli parkiranih že par kamperjev, zato smo se tudi mi obrnili in si v zalivčku ob poti našli svoje mesto za spanje (41.4139577, 9.2356882). Privoščili smo si še žar, med peko z obale rešili še velikega leščurja, ki ga je tam nekdo očitno pozabil (in je zaščitena vrsta) in mirno zaspali.

Šesti dan: Sant’Amanza- Palombaggia

Predzadnji dan smo nameravali preživeti na plaži. Zadali smo si, da se premaknemo do slavne plaže Palombaggie, ki jo nekateri imenujejo kar korziški Sejšeli in si tam poiščemo prostor za počitek in lenarjenje. Še prej smo se po poti ustavili na plaži Santa Giulia, s prelepim turkiznim morjem (41.5237735, 9.2717344). Plaža je mikvasta in objema velik, plitev zaliv, kar pomeni, da je morje tu toplejše. To je potrdilo kar nekaj kopalcev, ki so uživali v sončnem dnevu.Po krajšem postanku smo nadaljevali pot v smeri Porto Vecchia do našega cilja. Nastaniti smo se želeli v kampu I Pini (41.5616057, 9.3346272). Na vhodu v kamp nas je ustavil lastnik in nam povedal, da kamp še ni odprt, da pa se vseeno lahko sparkiramo in tu brezplačno parkiramo pod pogoji “no garbič, no voter, no barbakju”. Seveda smo na to pristali, se zahvalili prijaznemu gostitelju in se sparkirali v kamp poleg še nekaterih drugih gostov. V želji, da bi bili čim bliže obali, smo se sparkirali čisto ob ograji in blizu mokrišča, za nagrado pa dobili cele trume komarjev, ki so nas napadle, če smo se le prikazali. Zdaj nam je ostalo le še, da po dolgem in počez preiščemo, prehodimo in pofotkamo to opevano plažo. In ni nas pustile ravnodušne.

Sedmi dan: Bonifacio- Sardinija

Pa je prišel dan odhoda. Po zajtrku smo se še sprehodili po plaži, si omislili še zadnjo skupno kavico pred najinim odhodom in se kar kmalu odpravili na pot, saj so bili komarji v kampu nemogoči. Pozdravili smo se z najinima popotniškima prijateljema, ki sta se odpravila proti notranjosti Korzike, midva pa sva se počasi odpravila proti Bonifaciu. Na poti sva se ustavila na plaži Plage de Rondinara, z velikim parkiriščem (41.4673896, 9.2669463), ki pa na naju po plaži Palombaggia, ni naredila kakšnega velika vtisa. Po krajšem ogledu sva se zato kar odpravila proti Bonifaciu, saj sva imela namen še pred odhodom opraviti camper servis, natočiti vsaj malo nafte in kupiti karte za trajekt. Na Sardiniji je namreč kar težko najti točke za camper service, Bonifacio pa ponuja kar nekaj takih možnosti. Midva sva izbrala kamp, kjer sva naredila ful service avtodoma. In sebe. Po daljšem postanku kot sva sprva načrtovala, sva se ustavila še na bencinski črpalki ter se nato spustila do luke v Bonifaciu, kjer sva izvedela, da poleg Moby lines in Corsica ferries na Sardinijo vozi še lokalni prevoznik Blu Navy in odhaja ob pol treh (namesto ob petih, ko gre na pot Moby). Na hitro sem na spletu preverila ceno in jo potem pomolila pod nos prodajalcu vozovnic, ko mi je hotel zaračunati višjo ceno. Po tem sva dobila enako ceno kot na spletu (119 EUR za 50 minut vožnje) se vkrcala na trajekt za Santa Teresa di Gallura, lepo vreme izkoristila za še zadnje slike Bonifacia iz morja, se zahvalila Korziki za njeno gostoljublje in možnost kampiranja na divje in se z mislijo, da naju čakajo še doživetja na Sardiniji, od Korzike lažje poslovila. Avvedeci Corse ❤️

Pa začnimo…

…popotovanje po lepotah, ki jih ponuja življenje: naj bo to dobra hrana, neodkrita pot, ki se ti nepričakovano prikaže na potepih, ki so jih pred tabo uživali že mnogi, nasmejana družba toplih in zanimivih ljudi ali le poležavanje na plaži, ko te vetrič nežno boža in lahko odmisliš vse in le uživaš. Tu in zdaj.

Good company in a journey makes the way seem shorter. — Izaak Walton